sobota, 30. maj 2009

Kaj je joga?

Joga je starodavna, avtorizirana tradicija. V zahodnih deželah se nam morda zdi nova in celo nenavadna,v resnici pa je zelo stara metoda samospoznavanja. V preteklih dobah, pred mnogimi mnogimi leti je bila veliko zahtevnejša. Poznamo več vrst joge: radža- krija-, hatha-joga, itd., pravi, starodavni proces joge pa se imenuje aštanga-joga. Bil je izredno težak. Če bi ga hoteli podrobno opisati, bi trajalo tri dni, lahko pa ga pojasnim bolj na kratko.

Aštanga-joga ima osem delov. Prva dva sta zelo pomembna: jama in nijama, upoštevanje predpisov, ki niso tako preprosti. Naj omenim le enega: brahmačari ali strogi celibat. Večina bi obupala že na tej točki. Da bi se sploh lahko pričeli ukvarjati z jogo, se moramo držati desetih osnovnih pravil in predpisov.

Naslednja, višja stopnja so asane, položaji sedenja. Poznamo 84 osnovnih, štiri za meditacijo, 80 pa za telesno zdravje. Zanimivo je, da ponazarjajo različne življenjske vrste. V kobri-asani izgledamo kot kobra, v pavji-asani pa moramo noge dvigniti, se z glavo skoraj dotakniti tal in pri tem celo telo podpirati zgolj z rokami. Tako se naučimo spoštovati vsa živa bitja. Nekatere asane ponazarjajo bitja, ki živijo na višjih planetih: Šivo, Čandro, Indro in še mnoge druge polbogove. Razne asane predstavljajo tudi dejavnosti ali zabave Vrhovnega Bitja, Višnuja. Tako že z izvajanjem položajev sedenja dvigujemo zavest.

Asanam sledijo dihalne vaje, imenovane pranajama, ki so zelo znanstvene. Če se naučimo pravilno dihati, bomo telesno bolj zdravi. Desna nosnica je povezana s sončno energijo, toploto, leva pa z luno, mrazom. Z njima jogiji uravnavajo telesno temperaturo in tako nikoli ne zbolijo ali se prehladijo. Ko se naučijo nadzorovati prano, lahko povišajo telesno temperaturo, ne da bi dobili vročino. Še celo danes jih lahko vidite v Indiji, v Himalaji, kako sedijo čisto goli, sneg okrog njih se pa topi. Ne zebe jih, saj znajo povišati telesno temperaturo. Pravi, starodavni namen pranajame pa je nevtraliziranje ali prenehanje dihanja, s čimer si jogiji podaljšujejo življenje. Kako dolgo bomo živeli je v naprej določeno s številom dihov. Zato jogiji z njimi varčujejo, dokler se ne izpopolnijo v izvajanju joge. Verjeli ali ne, nekateri so stari tudi po 300, 350 let. To je dokazano in oni sami vedo, da so pranajamo izvajali že pred toliko leti.

Ko obvladajo pranajamo, dosežejo stopnjo, ki se imenuje pratjahara. Na tej stopnji odtegnejo čute od čutnih predmetov, kar je izredno težko. Kolikokrat smo sami poskusili? 'Oh, nočem več kaditi.' Mogoče se nam posreči prenehati za dva tedna, potem pa spet stečemo na ulico, sredi noči... Dežuje, toda nam ni mar za to... Iz žepa potegnemo zavojček in si cigarete tlačimo v usta... Čutnim predmetom se je zelo težko odpovedati. Ampak jogiji to lahko storijo, tako kot želva potegne svoje okončine pod oklep.

Ko čutni predmeti nanje ne vplivajo več, dosežejo naslednjo, višjo raven joge, dharano. Dharana pomeni osredotočenje. Osredotočijo se na čakre subtilnega telesa, na središča prane, energijska središča. Zdaj prvič dosežejo joga-sidhije ali mistične moči. Obstaja osem glavnih: anima, lagima, prapti, itd. Postanejo lahko lažji od kosma vate, hodijo po vodi, potujejo po sončnem žarku, dosežejo mnogo osupljivih moči. Kljub vsemu pa jih ne smejo izrabljati, sicer jih postopoma izgubijo. Na žalost nekateri to delajo. Razvijejo eno ali dve od teh moči, navadno moč vplivanja na misli drugih, potem pa pridejo na zahod in trdijo, da so inkarnacija Boga. Prevzamejo vaš um, vam poberejo denar in lepega dne izginejo. To je žalostno. Mistične moči bi morali uporabljati, da bi življenjski zrak dvignili na višjo čakro. Ko se popolnoma osredotočijo na čakre ali mantro, na primer na om (omkaro) ali mantro Hare Krišna, dvignejo življenjski zrak do srca. Tam zaslišijo omkaro, naravni zvok. Ni jim ga več treba izgovarjati, saj zveni sam od sebe, kot bi donel zvon: om, om,...

Po dharani, osredotočenju, lahko nadaljujemo z djano ali meditacijo. Ta stopnja je zelo zahtevna, ker oči ne smejo popolnoma zapreti, sicer zaspijo. Obiskal sem že mnogo društev za jogo. Kadar so tam meditirali, sem jih večinoma slišal smrčati. Mogoče se vam zdi smešno, ampak to je resna stvar. Prav zares so smrčali, ker so se zmotili in zaprli oči. Tako so se zelo prijetno spočili. Jasno, oni mislijo: 'O, meditiral sem! Izkusil sem nekaj duhovnega, lebdel v zraku... Videl sem gore in še toliko drugih stvari...' Če gremo spat, lahko doživljamo isto, njim pa se zdi tako nenavadno počivati in spati sede, ker tega niso še nikoli počeli. To ni nobena meditacija. Jogiji, ki meditirajo, tudi ne smejo imeti oči preveč odprtih, saj bi jih utegnili motiti predmeti okoli njih. Morajo jih pripreti in gledati konico nosu. Na začetku je to malce boleče, kasneje pa bolečina popusti in jogi se osredotoči. Na kaj pa mora meditirati? Ne n svoj nos, kajti v tem primeru bo dosegel samo-spoznanje z vizijo kozmičnega nosu in s potopil v nosnici. Prav tako ne na nekaj minljivega, na primer na kakšen cvet. Seveda je prijetno občudovati cvetje, vendar pa to ni pravi predmet meditacije. Roča vzcveti in ovene, jogi pa bi moral meditirati na nekaj, kar nima ne začetka ne konca in tako prebuditi svojo večno zavest. Zato meditira na Vrhovno Bitje v svojem srcu. To je opisano v Šrimad Bhagavatamu, v Joga-sutrah: dhjanasthita-tat-gatena manasa pušjati jam joginah. Meditirati mora na Vrhovno Dušo oziroma Naddušo v srcu. Bhagavad-gita, Upanišade in Vede to potrjujejo: išvara sarva bhutanam hrid deše rdžuna tišthati. Vrhovno Bitje Višnu, v Bhagavad-giti pravi, da prebiva v vsakem srcu, od koder usmerja tavajoča živa bitja. Kako bi sicer vedeli, kam iti, ko bomo morali zapustiti telo? Ni res, da po smrti prenehamo obstajati. Ne, življenje teče dalje. Reinkarnacija zagotovo obstaja, saj smo večni in dokler živimo v materialnem svetu, moramo prebivati v nekem telesu. Kam pa gremo po smrti, ko duša (mi) zapusti telo? Zvijemo levo ali desno? Potujemo naravnost, navzgor ali navzdol? Ne vemo, v katero smer bomo šli. Zato Paramatma ali Nadduša v srcu usmerja dušo na poti k njenemu naslednjemu cilju.

Nadduša je transcendentalna, večna in jogi osredotoči Nanjo um in meditira. Tako doseže zadnjo stopnjo osemdelne joge, samadhi. Samadhi pomeni duhovna popolnost. Zdaj lahko jogi po lastni želji zapusti telo in se vrne v večni svet, Vaikuntho. Vai pomeni 'brez', kuntha pa 'tesnoba', Vaikuntha je torej svet brez tesnobe. Ali ni to čudovito? Tam ni nobenih skrbi, nobenega strahu, ni stvarjenja, ni uničenja... Vse je večno. Ampak to ne pomeni, da je duhovni svet dolgočasen. Ves čas se giblje in raste, vendar ne v materialnem smislu kor mi, ko se zredimo od prenajedanja. Ko se v materialnem svetu nekaj poveča, je to samo kopičenje atomov in elementov, v duhovnem svetu pa se sama duhovna energija nenehno povečuje. Znanje, zadovoljstvo in ekstaza nenehno naraščajo in jim ni konca. Tega z omejenim umom ne moremo razumeti, lahko pa izkusimo.

Joga, o kateri sem govoril, pravzaprav ni namenjena današnjemu času, ker je pretežka. Nisem še povedal, da mora jogi na samem začetku oditi na samotno, odročno mesto in tam živeti popolnoma sam. Že to je izredno zahtevno. Radi imamo velika mesta, hodimo v diskoteke, v kino, na zabave... Ampak jogi se mora temu odpovedati. Nič več zabav, diskotek, kina, druženja s komer koli... Kdo bi to zmogel? Zato taka joga ni namenjena sedanji dobi, pač pa preteklim dobam. Kljub temu pa nam dajo Vede slutiti, kako doseči duhovno popolnost, samospoznanje, v času, v katerem živimo. Ta proces je zelo, zelo preprost in ga lahko izvaja vsak. Brez kakršnih koli posebnih sposobnosti lahko dosežemo isti učinek, isto duhovno popolnost, to pa pomeni samospoznanje.

Če zavest usmerimo k proučevanju samega sebe, je to že začetek samospoznavanja. Narava zavesti je duhovna in ne materialna, mnoge sodobne, materialne filozofije pa to zanikajo. Zavestno dojemanje, občutke in podobno hočejo stlačiti v ozek okvir biokemičnega delovanja možganov in mislijo, da je mogoče dušo, zavest in um omejiti le na fizikalne zakone. Mnogi filozofi, psihologi in znanstveniki nepremišljeno poskušajo stroje enačiti z ljudmi, pri tem pa pozabljajo na nekatere temeljne razlike med njimi. Ne zavedajo se, kako neosebne so take zamisli. Povedal vam bom nekaj zanimivega. Dandanes neka skupina znanstvenikov priporoča, da bi iz znanstvenih razprav, časopisov in knjig črtali besede, kot so občutek, bolečina... Te so namreč subjektivne, niso znanstvene. Morali bi biti objektivni. Če na primer čutimo bolečino, ne bi smeli tožiti: 'Boli me,' saj to ni znanstveno. Reči bi morali: 'Moja vlakna žarijo.' Ne strinjajo se torej z dejstvom, da je zavest nekaj, kar presega materijo. Marvin Minsky je eden vodilnih pri računalniškem raziskovanju pri MIT-ju. Domišlja si, da bodo prav kmalu ustvarili stroje z inteligenco povprečnega človeka, ki se bodo izobraževali sami, po nekaj mescih dosegli stopnjo genija, še nekaj mescev kasneje pa njihovih moči sploh ne bo več moč izračunati. Če bomo imeli sreč, nas bodo leti obdržali za hišne ljubljenčke (članek je iz leta 1997).

Profesor Arthur Hawkins, vodja programa Graduate future, meni, da se bo leta 2000 človek prvič poročil z robotom. Potem bo družba morala dobro premisliti dejanski pomen besede 'človeško'. Kdo je pametnejši? Roboti, stroji, računalniki ali mi? Mogoče so oni ljudje in mi roboti! Oba znanstvenika sta o tem trdno prepričana, vendar nimata prav. Spregledala sta namreč razlike med zavestno energijo in energijo brez zavesti. Mislita, da sta obe materialni. Temu se reče materialistični monizem.

V starodavnih Vedah piše, še posebno v Bhagavad-giti pa je čisto jasno razloženo, da obstajata dve osnovni energiji: materialna, ki je brez zavesti, znakov življenja in duše ter duhovna. Na primer, v harmoniju ni duše, ki bi se enačila z njim: 'Jaz sem harmonij,' in me začudeno gledala, ko bi hotel nanjo zaigrati: 'Zakaj želiš igrati name?' Naenkrat bi prišel še en harmonij in kmalu bi bilo naokrog polno majhnih harmonijev... Tega ni težko razumeti. To je materialna energija in mi, živa bitja, se od nje razlikujemo. Ampak na žalost mislimo: 'Da, jaz sem materija in moja zavest je le kombinacija elementov, materialni proizvod.' Zato je človeška družba postala materialistična, proučuje le še lastnosti materije ter je skrajno trmoglava in neinteligentna. Z materijo lahko delate, kar se vam zljubi. Ker nima možganov, ne more stavkati, se upreti ali vrniti milo za drago. Mi pa to zmoremo, čeprav včasih še sami ne vemo, kako. Ampak to je že druga tema. Taka družba, ki torej ne loči med življenjem in materijo ali,z drugimi besedami, ne pozna razlike med duhovno in materialno energijo, neguje le telesno ali materialno stran življenja.

Človek, ki živi tako nesmiselno življenje, samo izgublja čas. Rodimo se, umremo, vmes pa resno vzamemo stvari v roke. Toliko načrtov moramo uresničiti. Če res mislimo: 'Jaz sem materialno telo, živel bom le nekaj let in potem bo vsega konec,' kakšen smisel imajo načrti, spletke in politične odločitve na tem svetu? Vse je popolnoma nesmiselno. Vsi naši načrti, vse dejavnosti in ostalo nasprotujejo dejstvu, da bomo čez čas morali umreti. Pametni ljudje stremijo za višjimi, večnimi vrednotami v življenju in tako znanje negujejo z razumom. To potrjujejo tudi Vede: athato brahma džigjasa, kar pomeni, da spodbujajo dušo, živo bitje, ki zdaj prebiva v človeškem telesu, naj poizveduje o Brahmanu. Athato brahma pomeni, da moramo poizvedovati o večni, duhovni naravi. Šele ko to storimo, se dejansko dvignemo do človeške zavesti. Po čem bi se sicer razlikovali od živali? Tudi živali spolno občujejo, le da imajo veliko manj problemov. Golobi se parijo štiridesetkrat na dan. Ste že videli kakšnega, ki bi mu zaradi AIDS-a odpadlo perje? Ne. Mi pa se moramo soočati z mnogo resnimi problemi. Zakaj? Ker nas narava nekako omejuje. Take dejavnosti niso primerne za nas. Človeško telo je veliko subtilnejše in ni namenjeno materialističnim dejavnostim. Če bi namesto s kladivom zabil žebelj z mikrofonom, bi ga uničil, ker ni namenjen za zabijanje žebljev, pač pa ojačanju zvoka. To je veliko subtilnejša naloga. Podobno tudi mi izrabljamo človeško obliko življenja za malo bolj prefinjeno materialistično, živalsko delovanje. Poglejte na primer pse in mačke. Parijo se kar na ulici. Mi smo naprednejši, kajti pred tem gremo v restavracijo... Posneli so veliko filmov o tem, kako se onadva zaljubita na prvi pogled in violine zaigrajo... Potem mora ona narediti nekaj, da bi jo ljubljeni opazil. Nenadoma polije pijačo po njegovih hlačah in zažgoli: 'Oh, žal mi je!' On pa jo pomiri z globokim glasom: 'Nič zato,' in takoj postane junak. Medtem, ko si z robcem briše hlače, jo vpraša: 'Od kod prihajaš?' Ona pa je presrečna: : 'Te res zanima?'

Dejavnost ostaja ista, le da jo opravimo malo drugače in je zato na videz naprednejša, bolj kulturna. Prav tako je pri jedi. Mi obedujemo v restavraciji z razgledom in uporabljamo vilice in nož, pes pa najde kost in jo gloda.

Včasih se posmehujemo jamskim ljudem: 'Kako so bili primitivni! Veste, kaj so počeli? Na glave nasprotnikov so metali kamenje! Kako primitivno. Mi pa smo veliko naprednejši. Na ljudi mečemo bombe. Samo pomislite, kako napredni smo!' Toda, kdo je v resnici naprednejši? Človek v kameni dobi je ubil samo eno osebo, kar se mi zdi bolje, kot ubiti tisoče nedolžnih ljudi z enim samim sodobnim kamnom.

To je bilo le nekaj primerov, dejanski zaključek pa se glasi: Vzemimo si čas za duhovno življenje in tako resnično napredujmo. Materialnih problemov nam ne bo uspelo rešiti z materialnimi sredstvi. To enostavno ne gre. Zato se zgodovina ponavlja. Izvolimo nekoga iz naše sredine ali družbe, ga posadimo na prestol, on pa dela iste napake, kakor tisti pred njim, saj ima tudi sam materialistično zavest. Na koncu postane prav tako sebičen in egocentričen, ker misli: 'Jaz sem materialno telo, ki mora biti zadovoljno. Zdaj moram, delati na tem, pa čeprav kot politik.' Zato ga odstavimo in naženemo. Naslednji! Tudi njega posadimo na veliki prestol in čakamo... O, ne! Spet isto. Naslednji! Vendar pa nam to en bo pomagalo. V resnici moramo malo duhovno napredovati in spoznati Vrhovnega Lastnika vsega. V Bhagavad-giti piše: bhoktaram jagja tapasam sarva-loka-mahešvaram. Sarva-loka pomeni 'vsi planeti' in ti pripadajo Bogu in ne nam. Rodimo se praznih rok in tako moramo tudi oditi. Vmes pa mislimo: 'To je moje in to tudi...' Dva se borita med seboj za kos zemlje in prvi pravi: 'Ta zemlja je moja!' drugi pa: 'Ne, moja!' Čez čas oba umreta. Čigava pa je zdaj? Vprašanja še vedno nista rešila. Krišna pa trdi v Bhagavad-giti: »Moja.« V istem verzu tudi potrjuje: gjatvamam šantim ričati. Šanti pomeni mir. Ko bomo spoznali, da je On vsevišnji lastnik, bomo dosegli resnični mir.

Nektar duhovnih napotkovNektar duhovnih napotkov, ki ga je prevedel in osvetlil sodobni naslednik Rupe Goswamija, Njegova božanska...
Članek si je ogledalo 4499 obiskovalcev.
Kontakt imate komentar ali vprašanje na katerega niste dobili odgovora? Video vsebine Video posnetki prireditev in festivalov v skupnosti. našli pa boste tudi kakšen bombonček iz zgodovine gibanja. Zadnji vnosi Za boljšo preglednost so članki in novice razporejeni po datumu vnosa.
Kje nas najdete Nas želite obiskati, pa ne veste kako do nas? Srečanja organiziramo po več mestih v Sloveniji. Pogosta vprašanje Odgovori na pogosta vprašanja, ki jih imajo ljudje o Skupnosti za zavest Krišne. Vajšnavski koledar Ne zamudite nobenega festivala!
Copyright (c) 2008 - 2017 Skupnost za zavest Krišne, Žibertova 27, 1000 Ljubljana | Splošni pogoji uporabe | Na vrh
Produkcija in tehnična izvedba: ineonova d.o.o.