sobota, 30. maj 2009

Kaj je materialna znanost?

Intervju z vedskim filozofom in pridigarjem Suhotra Svamijem
Izvrsten glasbenik, duhovit filozof in potujoči pridigar ISKCON-a je eden tistih redkih posameznikov, ki so običajnemu, materialističnemu načinu življenja odločno obrnili hrbet. Čeprav danes živi brez vsega tistega, kar povprečnemu človeku pomeni zagotovilo sreče- dom, družina, podjetje, hišni ljubljenec in športni avto- vseeno izžareva zadovoljstvo in neprestano daje občutek osebe, ki se zelo zabava in želi, da se tako počutijo tudi v njegovi okolici. Njegova najnovejša knjiga 'Substance and shadow' (Snov in senca) zelo živo celo laikom prikazuje doseganje filozofske misli in predstavlja vedsko znanost, ki nadaljuje tam, kjer smo se v Evropi ustavili. Ta knjiga je bila zelo lepo sprejeta v zahodni Evropi, posebno med študenti.

Danes imajo ljudje morda še nekaj zaupanja v filozofijo, ki jo pojmujejo kot družbeno znanost, v religijo pa v glavnem nimajo, saj lahko znanost predvidevanja dokaže, religija pa ne. Kakšna je razlika med filozofijo in religijo ter v kakšnem odnosu sta?

Trditev, da lahko znanstvene teorije dokažemo, ni resnična. Človeško življenje je začasno. Lahko si mislimo, da v omejenem področju človekovega obstajanja nekaj vemo, potem pa, v enem trenutku, pride smrt. Kaj pa potem? Tega ne vemo. Znanost ne ve odgovora. Vse dokler ostanemo na stopnji tako imenovane znanosti, ki predstavlja znanje, ki prihaja skozi naša čutila, tega ne vemo. Dokler smo omejeni na izkustven nivo, ne moremo odgovoriti na najvažnejša vprašanja življenja: zakaj sem tu, kakšne je cilj človeškega življenja in kaj me čaka po smrti. Tako imenovana znanost, materialistična znanost, je samo ena od oblik animizma. S pomočjo znanosti raziskujemo samo, kako bolje jesti, spati, se razmnoževati in braniti. Skratka, kako bolje organizirati materialistične opravke, ki so vsi začasni in bodo v nekem trenutku izginili. Šrila Prabhupada (ustanovitelj ISKCON-a) ni bil navdušen nad besedo religija v zvezi z zavestjo Krišne. Običajno je govoril: 'Zavest Krišne je znanost' In pri tem mislil na pravi pomen besede znanost (angleško science), ki izvira iz besede 'scios', kar pomeni vedeti. Bhagavad-gita je knjiga, ki jo je izgovoril Gospod Krišna in je zato knjiga o transcendentalnem znanju, s pomočjo katerega lahko razumemo, zakaj smo tukaj, kakšen je namen človeškega življenja in kaj nas čaka po smrti. Po eni strani pa običajno uporabljamo beseda religija v smislu: 'Verujem, toda v resnici ne vem.' Večina religij, vsak v zahodnem svetu, vključujoč krščanstvo, priznava, da ne ve, poskus, da bi izvedeli pa ima za greh. Problem je v tem, da gre verjetno za religijo, ki je morda bila uporabna pred dva tisoč leti, ko so ljudje še imeli omejeno znanje, kasneje pa se je materialistično znanje zelo razvilo im mu podatki iz Biblije niso bili več kos ali pa so mu celo nasprotovali.

 
Duhovni zvok

Vedska duhovna znanost pa odgovarja na vse te dvome. Od samega začetka ta znanost potrjuje, da je Zemlja okrogla in vesolje staro milijarde let. S pomočjo zavesti Krišne lahko človek pravzaprav pride do stopnje popolnega znanja. Ne samo, da lahko v mejah človekovega razuma razume naravo materialnega sveta, ampak lahko izve tudi to, kaj se nahaja izven dosega naših čutil in teoretičnega umovanja. Vse to lahko odkrijemo s pomočjo duhovnega zvoka. Ta zelo enostavna formula: -Hare Krišna Hare Krišna Krišna Krišna Hare Hare, Hare Rama Hare Rama Rama Rama Hare Hare- je zvočna reinkarnacija Boga, Krišne. Ljudje govorijo o izkustvu, o doživljanju Boga... Enostavno sprejmite to mantro, formulo, ki jo izgovarjajte in poslušajte, toda v skladu z napotki spisov. Za doseganje rezultatov je to bistvenega pomena. Prav gotovo veste, da moramo pri dokazovanju znanstvenega zakona slediti točno določenemu procesu. Če želite dokazati, da je voda sestavljena iz vodika in kisika, morate opraviti točno določene postopke. Tudi če želite neposredno spoznati Boga, lahko uporabite neko standardno metodo. To metodo lahko a priori zavržete, saj je to vaša svobodna volja, toda nimate pa pravice trditi, da veste, za kaj pravzaprav gre. Ne morete reči: 'Vem, da je ta proces nekoristen', ker ga niste hoteli preskusiti. Podoben primer so ljudje, ki še danes kritizirajo znanost, a se jim vsi smejijo. Včasih so se ljudje ob misli, da bi človek lahko letel, smejali, kasneje pa so bili prav oni smešni, saj niso hoteli sprejeti procesa izvajanja poskusov in raziskovanja naravnih zakonov.

 
Omejenost čutil in uma

Zahodna filozofija temelji na klasični grški filozofiji, izgleda pa, da vi predstavljate znanje, ki je precej starejše od te filozofije. Kako se predpostavke grših filozofov ujemajo z vašim pojmovanjem sveta?

Grška filozofija in s tem tudi filozofija zahoda, ki je iz nje izšla, temelji na umu. Resnica bi po njihovem morala biti to, kar mislimo. Prav gotovo pa se tu pojavijo problemi, saj nekje globoko v sebi čutimo, da bi morala biti resnica ena sama. Toda kako priti do te ene resnice in upoštevati vsa različna mnenja? V Grčiji so poznali sistem razpravljanja- medsebojno se pogovorite o stvari in prišli boste do skupnega mnenja, ki ga boste sprejeli kot resnico. Toda to ni res. To je samo eno mnenje. Latinski pregovor pravi: 'Homo mensura – človek je merilo vesolja'. Človek pa ni merilo vesolja, ker mi o vesolju ne vemo skoraj ničesar. Ne vemo, kako je nastalo, kako se vzdržuje, kako bo uničeno... Pravo znanje se začenja, ko sprejmemo spoznanje, da se naša čutila in um omejeni in zato z raziskovanjem in umovanjem ne moremo doseči resnice. Ko sprejmemo dejstvo, da smo omejeni, pridemo v položaj, v katerem lahko sprejmemo vedsko znanje. Kot sem že rekel, se to prenaša s pomočjo duhovnega zvoka. Moramo ga sprejeti skozi ušesa in delovati v skladu z njim. Rezultat takšnega delovanja je čiščenje zavesti. Zahodno iskanje znanja se lahko primerja z lovom v motnem in blatnem ribniku. Tu in tam nekaj povlečete na površino, na dnu pa je še veliko stvari, do katerih ne morete in zato stikate naokoli in razglabljate, kaj bi lahko še bilo pod vodo. Vedski proces pa je postopek čiščenja zavesti- blatne vode postanejo bistre in vidimo lahko v globino. To je znanstven postopek čiščenja zavesti. Ko je zavest čista, se razkrije tudi resnica.

 
Zasedenost z vsakodnevnimi problemi v življenju 

Filozofijo imajo mnogi ljudje za nekakšen dodatek k življenju, ki ni nujno potreben, Kakšna je torej praktična vrednost filozofije v naših življenjih?

To me spominja na šalo, v kateri se dama iz visoke družbe, ki je sicer hipohonder in se zelo rada druži z doktorji, na neki zabavi spozna z 'doktorjem'. Reveža zasipa z vprašanji o svojem zdravju, ko pa on le uspe prti do besede, ji pove, da je pravzaprav doktor filozofije. Dama nato z velikim zanimanjem vpraša: 'In kakšna bolezen je to?' Ljudje, ki jih omenjate v svojem vprašanju, so kakor ta dama. Popolnoma so zasedeni s praktičnimi problemi življenja- problemi, ki izhajajo iz našega telesa, uma, drugih živih bitij in naravnih zakonov- ter menijo, da je smisel življenja reševanje teh problemov. Toda kot sem že rekel- kakšna je potem razlika med vami in živalmi? Tako delajo tudi živali- kje je hrana, kako naj se branim, kje bom prespal, kje je moj spolni partner? Do kam seže njihova radovednost? Človeška bitja so nekaj drugega; sledijo dharmo, artho, kamo in mokšo. Dharma pomeni živeti dovoljen način življenja- slediti veri in spoštovati zakone, družbene norme. Artha pomeni zbiranje bogastva, kama pa zadovoljevanje čutil. Celo živali imajo svojo dhamo, artho in kamo. Določeni zakoni obstajajo tudi med živalmi. Med kokošmi obstaja določen vrstni red hranjenja, to je dharma, gradijo si tudi gnezda, kar je artha in seveda, zadovoljijo čutila. Človeška bitja pa imajo poleg teh treh nagnjenj še nagnjenost k mokši, osvoboditvi pred dharmo, artho in kamo, pred materialnim telesom, ki prinaša rojstvo, staranje, bolezen in smrt. To so lastnosti vseh ljudi. Mi žalimo spoznati, kaj se skriva za vsem tem. Človek je preklet ali blagoslovljen, kakor hočete, z željo po tem, da spozna nevidno. Če te nagnjenosti ne zadovolji, ni zadovoljen. Ker svobodna družba ne sprejema procesa osvobajanja, se pojavijo različni popačeni načini, s katerimi skušamo to nadomestiti. Mladi ljudje skušajo doseči nekaj nezemeljskega s pomočjo mamil. Iščejo mokšo, osvoboditev, toda skozi mamila. To je napačen način, ki je zelo nevaren in poguben za zdravje. Družba jim prigovarja 'ne jemljite mamil', oni pase iz protesta, ker se žele osvoboditi družbenih ovir (tudi to je želja po osvoboditvi) še bolj omamljajo. Mi tega ne odobravamo, saj poznamo izvirni, pravi proces osvoboditve, ki ga uporabljamo za gibanje v zavesti Krišne. Nekateri ljudje menijo, da to ni potrebno, toda dejstvo je, da se bo ta naravna želja po osvoboditvi pojavljala skozi različne popačene načine in zavzemala vedno več prostora v družbi in prinašala vznemirjenja ter probleme vse dokler ljudje ne bodo razvili pristopa do pravega načina osvoboditve- mokše.

 
Neizbežna avtoriteta

Živimo v času, v katerem pravih avtoritet skorajda ni več, toda brez njih je težko živeti, saj nam je po naravi dana želja, da nekomu sledimo. Kaj nam lahko poveste v zvezi s tem?

Vedno želimo slediti neki avtoriteti, pa če to priznamo ali ne. Če ne, potem sledimo nalogam lastnega uma. Ljudje se v resnici radi enačijo s svojim lastnim umom, um pa je agent subtilne materialne energije, ki vpliva na našo zavest. Um preplavlja našo zavest z raznimi mislimi in željami, pogosto s povsem nezaželenimi. Nekatere ljudi njihov lastni um pahne v norost. Pravzaprav so danes vsi ljudje nori. Nihče ne obvlada uma, kar pomeni, da ga vsi sprejemamo kot avtoriteto, prav tako čutila. Takoj, ko nekaj zahtevajo, jim takoj ugodimo. Ker smo družabna bitja, stopamo v odnose z drugimi ljudmi in služimo umom in čutilom tistih, ki nas obkrožajo. Nihče ni svoboden. To je velika halucinacija. Vsi služimo številnim avtoritetam. Konec konce pa vsi služimo Krišni, Bogu, le da Ga materialni ljudje služijo posredno, preko Njegove materialne energije. Odgovor na vaše vprašanje je: avtoriteta je neizbežna, lahko pa spremenite avtoriteto, ki ji služite. Namesto posrednega služenja Bogu, lahko služite Krišni po zakonu ljubezni. To je duhovni zakon. Vsi iščemo ljubezen in zato vstopamo v odnose z drugimi ljudmi, živalmi ter skušamo najti ljubezen. Ljubezen pa je tu ves čas, uspavana v srcu- ljubezen do Boga. Če sprejmemo ta proces neposrednega služenja Bogu, katerega začetek je poslušanje- standardni postopek bhakti-joge- potem bo naše naravno nagnjenje k ljubezni našlo svoj pravi predmet- Krišno, mi pa se bomo, kot osebe, počutili popolnoma izpolnjene.

Prejšnji članekVstopite v laboratorijNaslednji članekNavidezna znanost
SRI KRIŠNA JANMAŠTAMI FESTIVAL 14.-16.Avgust (also in English)We are very happy to invite you for joining us for two most auspicious and important events: the appearance...
Članek si je ogledalo 3752 obiskovalcev.
Kontakt imate komentar ali vprašanje na katerega niste dobili odgovora? Video vsebine Video posnetki prireditev in festivalov v skupnosti. našli pa boste tudi kakšen bombonček iz zgodovine gibanja. Zadnji vnosi Za boljšo preglednost so članki in novice razporejeni po datumu vnosa.
Kje nas najdete Nas želite obiskati, pa ne veste kako do nas? Srečanja organiziramo po več mestih v Sloveniji. Pogosta vprašanje Odgovori na pogosta vprašanja, ki jih imajo ljudje o Skupnosti za zavest Krišne. Vajšnavski koledar Ne zamudite nobenega festivala!
Copyright (c) 2008 - 2017 Skupnost za zavest Krišne, Žibertova 27, 1000 Ljubljana | Splošni pogoji uporabe | Na vrh
Produkcija in tehnična izvedba: ineonova d.o.o.