sobota, 25. april 2009

Vesoljska potovanja

Potovanja po prostoru 

Zadnje čase lahko slišimo in beremo mnogo poročil o ameriških in ruskih poletih v vesolje; sem spadajo poleti okoli Zemlje s človeško posadko ali brez nje, poleti z robotom okoli Venere, Marsa in ostalih planetov. Najodmevnejši med njimi pa so bili seveda poleti Apolla na Luno leta 1969. Takratni mediji javnega obveščanja so vzhičeno poročali o velikem podvigu človeštva. Ta dogodek so označevali kot prvi korak, v naslednjih letih pa so znanstveniki nameravali nadaljevati z raziskavami v vesolju. Načrtovali so redne zveze med Zemljo in Luno, slišale so se celo govorica o turističnih potovanja. Danes pa se je ta krog in vlečenega iz neznanih razlogov pomiril. 

Drugačen pogled na medplanetarna potovanja

Vede vsebujejo mnogo poročil o medplanetarnih poletih po vesolju. Nekatera bitja so kot veliki jogiji in polbogovi, lahko potujejo iz enega vesolja v drugega z neposredno uporabo mističnih moči. Ne potrebujejo nobenih strojev, saj ta opolnomočena bitja transcendirajo omejitve navadnega časa in prostora. Vendar pa obstajajo tudi vesoljska plovila za medplanetarna potovanja in mnoga bitja, ki so sama sposobna potovati po prostoru, običajno uporabljajo tudi takšne leteče naprave.

Mnogi viri omenjajo, da je več vrst ali kategorij letečih naprav, ki se ponavadi imenujejo vimane ali letala. To so dobesedno prostorska plovila (ka-pota-vaju) in umska plovila (akaša-patana). V spisu Šrimad-bhagavatam so omenjene vimane, ki jih poganjajo mantre, v Čaitanja Čaritamriti pa je rečeno, da se letala na Satjaloki (višji planet) ne upravlja mehansko (z jantrami), ampak z zvokom (mantrami).

Vse do časa vladavine indijskega kralja Maharadže Parikšita (približno 3000 pr.n.š.) so polbogovi z vimanami redno obiskovali Zemljo. V tistem času so se celo materialistično usmerjeni ljudje zavedali obstoja višje razvitih bitij. Ravno zaradi tega niso razvijali lastnih tehnologij, ampak so se obračali k polbogovom za zadovoljitev svojih želja. Vendar pa je z napredovanjem kali-juge, dobe, v kateri trenutno živimo, planet Zemlja oz. vsaj del nam znane Zemlje postal neke vrste 'nebeška karantena' ali zapor in tako je bil dostop do višjih planetov onemogočen.

Polet na luno

Čedalje več je tistih, ki trdijo, da astronavti dejansko niso nikoli obiskali Lune. Danes je to še vedno kontroverzna tema, zato si bomo ogledali različne izjave iz vedske literature. Kakor bomo videli, obstajata dve vrsti ugotovitev: (1) polbogovi en dovolijo človeškim bitjem vstopa na višje planete, ker za to niso kvalificirani; (2) astronavti niso izkusili rajskega bogastva, ki obstaja na Luni v višji dimenziji, kar namiguje, da morda tam sploh niso bili.

V Šrimad-bhagavatamu eden največjih modrecev 20. stoletja, Prabhupada, v svojem komentarju na verz 1.5.18 pravi: »Nekateri poskušajo oditi na Mesec ali na druge planete z mehaničnimi sredstvi... Toda to se ne bo zgodilo. Po zakonu Vsevišnjega so različna mesta namenjena različnim razredom živih bitij glede na njihova pretekla dela.« Dejal je, da so Luna, Venera in Sonce nedostopni, saj so to višji planeti, ki se jih lahko doseže samo z delovanjem v vrlini. Poskus znanstvenikov, da bi pristali na Luni, je v tem smislu že v naprej obsojen na neuspeh. Poleg tega polbog Indra, ki daje odobritev z vstop v višje dimenzije, ne dopušča izjem. On namreč skrbi, da neustrezni ljudje ne morejo vstopiti na rajske planete. Zemljani smo s svojo karmo 'privezani' na svoj planet.

Drugi razlog, ki ga navaja Prabhupada pa je ta, da astronavti niso izkusili rajskih okoliščin na Luni, katere Vede zelo natančno in živo opisujejo. Tam niso srečali nobenega živega bitja, da o predsedujočem božanstvu na Luni ne govorimo. V Šrimad-bhagavatamu je rečeno, da je bog Lune predsedujoče božanstvo vegetacije in je zaradi tega razloga Luna poraščena z vegetacijo.

Če je Luna rajski planet, potem se potovanja na mesto, ki je polno prahu in kamenja prav gotovo ne more uvrščati v to kategorijo. Rajski planeti so materialno in duhovno namreč mnogo bolj razviti od zemeljskih. Na njih prebivajo polbogovi oziroma višja bitja. To je nam neviden svet višjih dimenzij.

Do sedaj navedena dejstva puščajo vprašanje o tridimenzionalnem poletu na Luno odprto. Več-dimenzijsko področje ima lahko tridimenzionalno projekcijo, tako kot ima npr. tridimenzionalen naslov v Ljubljani (ulica, hišna številka, nadstropje) dvodimenzionalno projekcijo (ulica, hišna številka). Potemtakem so morda astronavti le dosegli tridimenzionalno področje na Luni, v nobenem primeru pa niso vstopili v rajsko kraljestvo Čandre, boga Lune. To lahko primerjamo s potovanjem v indijsko Vrindavano, ne da bi izkusili duhovni svet, ki je tam dejansko prisoten. Bitja, ki so svojo zavest dvignila do transcendence, pa ta svet dejansko izkušajo in o njem tudi govorijo.

Možnost prevare

Vsekakor je mogoče, da so astronavti pristali v tridimenzionalnem prostoru na Luni, čeprav z gotovostjo ne moremo ničesar trditi. Z isto gotovostjo pa lahko trdimo, da je bilo celotno potovanje na Luno zrežirano. Upravičeno lahko dvomimo v iskrenost raziskovalcev. To je vsekakor zelo občutljivo vprašanje. Dokazov, ki bi nam dali dokončen odgovor, nimamo. Podali bi el nekaj namigov, da objavljena poročila o pristanku na Luni le niso bila najbolj poštena. Na sliki vidimo objavljen posnetek lunarnega modula Apollo. Jasno vidni nožni odtisi potrjujejo izjave astronavtov o mehkem luninem površju. Raketni motor lunarnega modula se vidi pod celotnim plovilom, nekaj decimetrov nad površjem. Ko naj bi lunarni modul pristajal na Luninem površju, bi te rakete gorele in s tem ublažile pristanek. Pod vplivom lunine gravitacijske sile (1/6 gravitacije na Zemlji), bi modul tehtal 1300kg, potem, ko je potrošil večino svojega goriva za pristajanje. Sedaj se poraja naslednje vprašanje: Kako to, da na Luninem površju ni videti nobenih sledi, ki bi jih morale pustiti rakete pri pristajanju? Naprava je domnevno pristala z višine 1,52m nad površjem. Pričakovali bi, da bodo izpušni plini na mehkem luninem površju pusti za sabo razpoznavne črte, znake ali celo kakšen krater. Vendar ni na tej niti na nobeni drugi sliki opaziti kaj takšnega. Poleg tega so vidni vsi posnetki s takega potovanje zelo 'plastični', kakor da bi bili zmontirani v studiu. To potrjujejo tudi razno-smerne sence, ki so lahko le posledica reflektorjev, namenjenih za televizijska snemanja. Na nekaterih slikah so celo astronavti brez svoje lastne sence, medtem, ko jo ostali predmeti imajo. Vprašali bi se lahko tudi, kje so zvezde, ki jih je nešteto v vsem vesolju, niti na enem luninem posnetku namreč ni opaziti teh nebesnih teles.

Pri vsem skupaj pa je najbolj vprašljiva takratna tehnologija. Razvoj mikroračunalnikov in elektronike je bil v šestdesetih letih še v 'kameni dobi'. Računalnik, ki je služil za upravljanje rakete, je bil- zelo optimistično gledano- na nivoju ZX Spektruma. Danes pa kljub eksploziji računalnikov o kakšnih pristankih na Luni n slišimo več. Ali je v dobi računalnikov kljub napovedanim rednim turističnim zvezam kar naenkrat postala nezanimiva?

Konec koncev, če odmislimo vse ostale argumente, že človeško telo ni primerno za življenje v lunini atmosferi. Tako zaradi temperature, kot tudi zaradi žarčenja, niti vesoljska oblačila niso dovolj dober dodatek, ki bi nadomeščala pomanjkljivost telesa.

Imamo torej vse dokaze, da zavrnemo trditev o človekovem pristanku na Luni. Ti ljudje niso bili usposobljeni, da vstopijo na višji planet, kar potrjuje tudi njihov opis potovanja. Z mehanskimi metodami ni mogoče vstopiti v področje višjih planetov, prav tako pa lahko dvomimo v poštenost ljudi, ki so bili vključeni v to vesoljsko raziskovanje. Na tem področju je namreč precej možnosti za varanje. Dokazi, ki namigujejo na to možnost, obstajajo. Vendar bi bilo zelo težko in verjetno tudi nevarno zaključiti, da je bil pristanek na Luni velika prevara 20. stoletja.

Prejšnji članekNov pogled na evolucijoNaslednji članekAli prihodnost že obstaja?
Video prvih dveh dni iz 8. Slovenske jatreVideo prvih dveh dni iz 8. Slovenske jatre
Članek si je ogledalo 6077 obiskovalcev.
Kontakt imate komentar ali vprašanje na katerega niste dobili odgovora? Video vsebine Video posnetki prireditev in festivalov v skupnosti. našli pa boste tudi kakšen bombonček iz zgodovine gibanja. Zadnji vnosi Za boljšo preglednost so članki in novice razporejeni po datumu vnosa.
Kje nas najdete Nas želite obiskati, pa ne veste kako do nas? Srečanja organiziramo po več mestih v Sloveniji. Pogosta vprašanje Odgovori na pogosta vprašanja, ki jih imajo ljudje o Skupnosti za zavest Krišne. Vajšnavski koledar Ne zamudite nobenega festivala!
Copyright (c) 2008 - 2017 Skupnost za zavest Krišne, Žibertova 27, 1000 Ljubljana | Splošni pogoji uporabe | Na vrh
Produkcija in tehnična izvedba: ineonova d.o.o.