sobota, 31. januar 2009

Vegetarijanstvo – pot do višjega cilja

Že v šestdesetih letih prejšnjega stoletja so znanstveniki domnevali, da je na mesu zasnovana prehrana povezana z razvojem arterioskleroze ter drugih bolezni srca in ožilja. Leta 1961 je 'Journal of the American Medical Association' pisal: 'Devetdeset do sedemindevetdeset odstotkov srčnih bolezni lahko preprečimo z vegetarijansko prehrano.' Od takrat je več natančnih znanstvenih raziskav pokazalo, da je uživanje mesa takoj za tobakom in alkoholom najpogostejši vzrok smrti v zahodnih Evropi, Združenih državah, Avstraliji in drugih premožnih delih sveta.

Človeško telo ni sposobno presnoviti prekomerne količine živalske maščobe in holesterola. Rezultat raziskav, ki jih je opravilo 214 strokovnjakov za arteriosklerozo iz 23 držav, so bili skoraj enotni in so pokazali, da način prehranjevanja vpliva na stopnjo holesterola v krvnem serumu ter na razvoj srčnih bolezni. Če človek uživa več holesterola, kot ga telo potrebuje (kar se pri mesno orientirani prehrani tudi zgodi), mu začne odvečni holesterol sčasoma povzročati težave. Nabira se na notranjih stenah arterij, zmanjša dotok krvi v srce ter lahko povzroči povišan krvni pritisk, bolezni srca in srčne napade.

Znanstveniki iz milanske univerze in iz bolnice Maggiore pa so pokazali, da je z zelenjavnimi beljakovinami mogoče obdržati nizko raven holesterola v krvi. D.C.R. Sirtori je v poročili za britanski zdravstveni časopis 'The Lancet' zapisal, da je mogoče visoko stopnjo holesterola znižati s prehrano, pri kateri so edini vir beljakovin zelenjava.

Kaj je rak? Raziskave zadnjih dvajsetih let jasno kažejo, da je uživanje mesa povezano z rakom na debelem črevesju, danki, dojkah in maternici. Te vrste raka so redke med tistimi, ki uživajo malo ali nič mesa (kot so na primer adventisti sedmega dne, Japonci in Indijci), pri ljudeh, ki se prehranjujejo z mesom, pa so precej pogoste. Drugi članek v 'The Lancet'-u je pisal: 'Ljudje z območij, na katerih je zabeležena velika pogostost raka debelega črevesa, večinoma uživajo hrano z veliko maščob in živalskih beljakovin, medtem ko tisti, ki živijo na območjih z nizko pogostostjo raka, uživajo predvsem vegetarijansko hrano z malo maščob in živalskimi snovmi.'

Rollo Russell v 'Notes on the Causation od Cancer' pravi: 'Med petindvajsetimi narodi, ki uživajo veliko mesa, sem pri devetnajstih odkril visok odstotek rakasto obolelih ljudi, pri enem samem pa,je bil ta odstotek nizek. Pri petintridesetih narodih, ki jedo malo ali nič mesa, je bil ta odstotek nizek.'

Zakaj so ljudje, ki se prehranjujejo z mesom bolj nagnjeni k tem boleznim? Eden od razlogov, ki jih navajajo biologi in strokovnjaki za prehrano je te, da človeško črevesje preprosto ni primerno za prebavo mesa. Meso se hitro razkraja in pri tem tvori toksine, zato imajo mesojede živali kratko črevesje (trikrat daljše od telesa), tako, da odpadki hitro zapustijo telo. Ker se rastlinska hrana razkraja počasneje od mesa, je črevesja rastlinojedcev vsaj petkrat daljše njihovega telesa. Človek ima dolgo črevesje, značilno za rastlinojedce in če uživa meso, lahko toksini preobremenijo njegove ledvice in povzročijo protin, artritis, revmo in celo raka.

Poleg tega so mesu dodane še razne kemikalije. Meso zaklane živali se takoj začne razkrajati in že čez nekaj dni postane bolne sivo-zelene barve. Mesna industrija to prikriva tako, da mu dodaja nitrite, nitrate in druge konzervanse, zaradi katerih postane meso živo rdeče barve. Toda raziskave so pokazale, da so mnogi od teh konzervansov kancerogeni. Ogromne količine kemikalij, s katerimi pitajo živino, problem samo še povečajo. Gary in Steven Null v svoji knjigi 'Poisons in Your Body' predstavljata dejstva, ob katerih bi moral vsakdo dvakrat premisliti, preden še kdaj kupi zrezek. 'Živali med pitanjem ves čas dobivajo pomirjevala, hormone, antibiotike in 2700 drugih kemikalij. Te pridejo v telo živali že pred njenim rojstvom in ostanejo v njem še dolgo po njeni smrti. Ko meso jeste, so še vedno v njem, toda zakon ne predpisuje, da morajo biti naštete tudi na embalaži.'

Zaradi takih ugotovitev je Ameriška narodna akademija znanosti leta 1983 poročala, da bi lahko ljudje z uživanjem manj mastnega mesa ter večje količine zelenjave in žita preprečili veliko pogostih vrst raka.

Kako prosim? Ali niso ljudje po naravi mesojedi? Mar ne potrebujemo živalskih beljakovin?

Odgovor na obe vprašanji je – 'ne'. Nekateri zgodovinarji in antropologi pravijo, da je človek že od vekomaj vsejed, toda človeški anatomiji- zobem, čeljustim in prebavnemu sistemu- bolj ustreza brezmesna prehrana. Ameriško društvo dietetikov odkriva, da 'se je skozi vso zgodovino človeštva velika večina ljudi prehranjevala z vegetarijansko oziroma pretežno vegetarijansko hrano.'

Velik del sveta živi tako še danes. Celo v najbolj industrializiranih državah je mesna prehrana doživela razmah pred sto leti. Začel se je z izumom hladilnika in potrošniško družbo dvajsetega stoletja.

Toda niti v dvajsetem stoletju se človeško telo ni prilagodilo mesni prehrani. Švedski znanstvenik Karl von Linne pravi: »Če zunanjo in notranjo zgradbo človeka mo s telesno zgradbo živali bomo videli, da sta človekova naravna hrana sadje in sočna zelenjava.« Razpredelnica na naslednji strani primerja anatomijo človeka z anatomijo mesojedih in rastlinojedih živali.

Dr. Paavo Airola, vodilni strokovnjak za prehrano in biotehnologijo, takole odgovarja na vprašanje o morebitnem pomanjkanju beljakovin v rastlinski hrani: »Uradno priporočena količina beljakovin, ki bi jih moral zaužiti dnevno, je bila pred dvajsetimi leti 150 gramov, danes pa znaša samo 45 gramov. Zakaj? Ker je zanesljiva svetovna raziskava pokazala, da pravzaprav ne potrebujemo toliko beljakovin in da je dnevna potreba v resnici le 30 do 45 gramov. Večja količina beljakovin ni le nepotrebna, temveč telesu povzroča tudi veliko škodo in je lahko vzrok smrtnih bolezni, kakršne so rak in bolezni srca. Da bi s hrano zaužili 45 gramov beljakovin dnevno, nam ni treba jesti mesa. Dobimo jih lahko s stoodstotno vegetarijansko prehrano, ki sestoji iz raznih vrst žita, leče, jedrc, zelenjave in sadja.«

Mlečni izdelki, žito, stročnice in jedrca so vsi izdaten vir beljakovin. V siru, arašidih in leči je na primer več beljakovin, kot v gov3edini, svinjini ali ledvični pečenki.

Strokovnjaki za prehrano so kljub temu do nedavnega mislili, da so meso, ribe, jajca in mlečni izdelki edini vir beljakovin z vsemi osmimi ključnimi aminokislinami, katerih samo telo ne more proizvesti in da vsem rastlinskim beljakovinam manjka ena ali več teh aminokislin. Raziskave na švedskem institutu Karolionska in na inštitutu Max Planck v Nemčiji pa so pokazale, da je večina zelenjave, sadja, semen, jedrc in žita bogat vir beljakovin z vsemi osmimi ključnimi aminokislinami. Rastlinske beljakovine so tudi lažje prebavljive od živalskih in ne vsebujejo toksinov. Če jemo dovolj sveže, naravne hrane, skoraj ni mogoče, da bi nam primanjkovalo beljakovin. Ne pozabimo, da je rastlinsko kraljestvo pravi vir vseh beljakovin. Vegetarijanci jih uživajo 'neposredno', ostali pa jih dobijo iz druge roke, iz mesa vegetarijanskih živali.

Prevelika količina beljakovin celo zmanjšuje telesno energijo. V nizu primerjalnih testov vzdržljivosti, ki jih je vodil dr. Irving Fisher z univerze Yale, so se vegetarijanci odrezali dvakrat bolje od ne-vegetarijancev. Ko so ne-vegetarijanci začeli uživati dvajset odstotkov manj beljakovin, se je njihova vzdržljivost povečala za triintrideset odstotkov. Tudi številne druge raziskave so pokazale, da pravilna vegetarijanska prehrana daje več energije, kot meso. Študija dr. J. Iotekyoa in V. Kipanija na bruseljski univerzi je pokazala, da so vegetarijanci pri telesnih testih vzdržali dva- do tri-krat dalj časa, kot ne-vegetarijanci, od izčrpanosti pa so se vsi opomogli tri krat hitreje.

 
Gospodarnost

Meso za ceno mnogih nahrani le nekaj živih bitij. Žito, s katerim bi lahko hranili ljudi, je hrana živine, ki jo pitajo zaradi proizvodnje mesa. Po podatkih ameriškega Ministrstva za kmetijstvo namenijo v Ameriki več kot devetdeset odstotkov vsega pridelanega žita za pitanje živali (krav, prašičev, ovac in piščancev9, ki končajo na jedilnih mizah. Toda poraba žita za proizvodno mesa je velikanska potrata. Podatki Ministrstva za kmetijstvo ZDA kažejo, da dobimo za vsakih šestnajst kilogramov žita, s katerimi krmijo živali, samo en kilogram mesa.

V knjigi 'Diet for a Small Planet' nas Frances Moore Lapé prosi, naj si predstavljamo, kako sedimo pred četrt-kilogramskim zrezkom. »Potem pa si zamislite še sobo, v kateri sedi 45 do 50 ljudi s praznimi krožniki pred seboj. Za 'ceno pitanja' vašega zrezka bi lahko vse njihove krožnike zvrhano napolnili z jedmi iz kuhanega žita.«

V bogatih državah za pitanje živine ne tratijo le svojega žita, temveč uporabljajo tudi beljakovinsko bogato rastlinsko hrano revnih držav. Dr. Georg Borgstrom, strokovnjak za geografijo prehrane, ocenjuje, da tretjina afriškega pridelka arašidov konča v želodcih živine in perutnine v zahodni Evropi. V arašidih pa je ravno toliko beljakovin, kakor v mesu.

V nerazvitih državah porabi vsak prebivalec povprečno stoosemdeset kilogramov žita letno, večino katerega zaužije neposredno. Povprečen Evropejec ali Američan pa po besedah svetovno priznanega strokovnjaka za prehrano Lesterja Browna, porabi devetsto kilogramov žita letno, s katerimi devetdeset odstotki najprej nakrmi živino. Povprečen evropski ali ameriški ne-vegetarijanec, pravi Brown, porabi pet krat več prehrambenih sredstev, kakor povprečen Kolumbijec, Indijec ali Nigerijec.

Zaradi takih ugotovitev strokovnjaki za prehrano danes opozarjajo, da je problem svetovne lakote umetno ustvarjen. Že zdaj pridelamo več kot dovolj hrane za vsakogar na tem planetu, le pri njenem razdeljevanju smo negospodarni. Harwardski strokovnjak za prehrano Jean Mayer ocenjuje, da bi bilo samo ob deset odstotnem zmanjšanju proizvodnje mesa na voljo toliko več žita, da bi lahko z njim nahranili šestdeset milijonov ljudi.

Še ena cena, ki jo plačujemo za uživanje mesa, je uničevanje okolja. Izjemno onesnaženi odtoki in odplake iz klavnic in krmišč so glavni onesnaževalci rek in potokov. Jasno postaja, da vir čiste vode na tem planetu ne le onesnažujemo, temveč tudi izčrpavamo, pri čemer je mesna industrija še posebno potratna. Georg Borgstrom ugotavlja, da živinorejski obrati onesnažujejo okolje desetkrat bolj, kot stanovanjske površine in trikrat bolj kot industrija. Paul in Anne Ehrlich v svoji knjigi 'Population, Resources and Enviroment' ugotavljata, da je za pridelavo kilograma moke potrebnih samo šestdeset litrov vode, medtem ko proizvodnja kilograma mesa zahteva 2500 do 6000 litrov vode.

Leta 1973 je New York Post razkril javnosti osupljiv primer potrate tega najdragocenejšega naravnega bogastva: neka velika klavnica piščancev v Združenih državah je porabila štiristo milijonov litrov vode dnevno. Ta količina bi zadostovala za oskrbo mesta s petindvajset tisoč prebivalci.

Da Slovenija po potratnosti ne zaostaja veliko za drugimi državami, lahko razberemo z modelnega izračuna Kmetijskega instituta Slovenije. Leta 1993 je Slovenija od proračuna za kmetijstvo odšteva za živinorejo več kot 44 milijonov dolarjev, za poljedelstvo, vrtnarstvo in sadjarstvo pa le 13 milijonov dolarjev, kar je tudi razumljivo, saj je govedoreja najpomembnejša panoga slovenskega kmetijstva. Po ocenah Kmetijskega inštituta Slovenije so bili leta 1993 stroški proizvodnje enega kilograma mesa mladega pitanega goveda 22SIT, stroški proizvodnje kilograma prašičjega mesa pa 155 SIT. Stroški pridelave poljščin in mleka so bili znatno manjši- za koruzo so znašali 25 SIT/kg, za pšenico 26 SIT/kg, za krompir 18 SIT/kg, za mleko 40 SIT/l (kar je v povprečju 7 krat manj).

Samo da bi ugodili kaprici po uživanju mesa, potratimo toliko denarja in povzročimo toliko trpljenja. Mesna prehrana nam skozi vse življenje neopazno krade umsko in telesno vitalnost. Toda ne izčrpavamo le sami sebe- zaradi naše kaprice konča v klavnicah na milijone izmučenih živali. Proizvodnjo mesa pa spremljajo tudi mnogi drugi problemi: neznosen smrad iz gojišč, potoki odplak, nehigienične razmere, bolezni, itd. Kdor se odloči za vegetarijanstvo, naredi veliko zase, za druge ter za okolje, v katerem živi. Mesna prehrana tudi vidno prazni našo lastno denarnico. Decembra 1995 smo se sprehodili po ljubljanski tržnici in ugotovili, da je cena govedine v povprečju 1500 SIT/kg, svinjine 90 SIT/kg, teletine 1200 SIT/kg, piščančjega mesa pa 500 SIT/kg. Cene salam se gibljejo med 1800 in 3000 SIT/kg.

V primerjavi z mesom je zelenjava celo poceni neizmerno cenejša. Decembra 1995 je bila cena fižola 350 SIT/kg, cvetače in rdeče pese 200 SIT/kg, ohrovta, korenja, rdečega zelja in kolerabe 150 SIT/kg, zelja 100 SIT/kg, kilogram krompirja pa je stal le 50 SIT/kg. Kdor postane vegetarijanec, lahko prihrani ogromno denarja. To velja za potrošnike po celem svetu. Upoštevajoč vsa ta dejstva, je težko razumeti, kako si lahko kdo privošči, da ne postane vegetarijanec.

Pomen mantre Hare KrišnaOglejte si videospot razlage pomena maha mantre Hare Krišna in tudi praktične napotke kako najučinkoviteje...
Članek si je ogledalo 6499 obiskovalcev.
Kontakt imate komentar ali vprašanje na katerega niste dobili odgovora? Video vsebine Video posnetki prireditev in festivalov v skupnosti. našli pa boste tudi kakšen bombonček iz zgodovine gibanja. Zadnji vnosi Za boljšo preglednost so članki in novice razporejeni po datumu vnosa.
Kje nas najdete Nas želite obiskati, pa ne veste kako do nas? Srečanja organiziramo po več mestih v Sloveniji. Pogosta vprašanje Odgovori na pogosta vprašanja, ki jih imajo ljudje o Skupnosti za zavest Krišne. Vajšnavski koledar Ne zamudite nobenega festivala!
Copyright (c) 2008 - 2017 Skupnost za zavest Krišne, Žibertova 27, 1000 Ljubljana | Splošni pogoji uporabe | Na vrh
Produkcija in tehnična izvedba: ineonova d.o.o.