nedelja, 11. maj 2008

Je res Bog kriv da trpimo?

V drugi svetovni vojni je skupina visokih judovskih svečenikov, ogorčenih nad okrutno usodo svojega naroda, priredila zelo nenavaden sodni proces. Na zatožno klop so postavili samega Boga, če ni On kriv za veliko trpljenje njihovega naroda. Nekateri so se postavili na stran Najvišjega, drugi pa so navajali argumente zoper Njega. Obtožnica je bila: »Če Bog obstaja, mora biti vsemogočen in vsedober hkrati. Ampak ker zla ne prepreči, tega bodisi ni zmožen (in zatorej ni vsemogočen), ali pa tega ne želi (in zatorej ni vsedober).« Njihov »logičen« zaključek je torej bil, da Bog ne obstaja.
Filozofi, teologi in ljudje nasploh že od vekomaj preudarjajo vprašanje, kaj je vzrok človekove sreče in nesreče. Zakaj se nekdo rodi s srebrno žlico v ustih, nekdo drug pa célo življenje samo trpi in se muči? Zakaj gre zlim ljudem velikokrat vse kot po maslu, dobri ljudje pa trpijo? Zakaj Bog kaj ne ukrene? Ali Mu je sploh kaj mar za nas?

Pustimo nepopolna razmišljanja o človekovi usodi in poglejmo, kaj o njej pravijo Vede – najstarejše knjige človekovega védenja, ki poleg vseh materialnih znanj vsebujejo tudi podrobno razlago človekove usode ter znanosti o duši in Bogu. V Vedah najdemo zelo zanimivo zgodbo o pravem vzroku našega trpljenja. Pripoved gre takole:

Nekoč je živela starka, ki je imela mladega sina. Ko je ta nekega dne odšel v gozd, ga je do smrti pičila kača. Neki lovec je to videl in se nad kačo zelo razjezil, jo ujel ter še živo prinesel pred starko. Povedal je, kaj se je zgodilo, in ji predlagal: »S krivcem lahko storiš, kar želiš. Če hočeš, ga lahko pri priči ubijem, da se maščuješ za sinovo smrt.«

Starka je odgovorila: »O plemeniti lovec, hvala ti, ampak nisem zares prepričana, ali je kača kriva za smrt mojega sina.«

Tedaj kača spregovori: »Žena ima prav. Nisem jaz kriva za fantovo smrt; pravi vzrok zanjo je sama Smrt.«

Na kačine besede lovec vzklikne: »Pa pokličimo Smrt, naj ona pove, kdo je pravi krivec!«

Na kraj dogajanja pride Smrt in reče: »Dovolite mi, da vam povem, da tudi jaz nisem kriva. Če za nekoga še ni čas, da umre, sem tudi jaz nemočna. Pravi krivec je neustavljivi Čas!«

Vsi so se strinjali, da pokličejo Čas, in ko je prišel prednje, so ga vprašali: »O večni Čas, ali si ti kriv za predčasno smrt ubogega dečka in žalost stare, nemočne matere? Prosimo te, povej nam resnico!«

Čas odgovori: »Prava resnica je, da niti jaz nisem končni vzrok. Če za nekoga pride čas, da uživa ali trpi, je to samo rezultat njegove karme – dobrih oziroma slabih dejanj iz tega in prejšnjih življenj. Zato je končni vzrok človekove sreče in nesreče samo njegova karma

Zaključek je, da je vsakdo sam kriv za svoje uživanje in trpljenje in da smo sami kovači svoje usode. »Kakor si posejal, tako boš požel.« Naša dejanja iz prejšnjih življenj določajo količino sreče in nesreče, ki jo bomo uživali oziroma trpeli v sedanjem telesu, z delovanjem tukaj in zdaj pa si ustvarjamo srečo in nesrečo v bodočih telesih.

Po Vedah smo sami krivi tudi za trpljenje v vojnah in naravnih katastrofah. Temu se pravi kolektivna karma. Poboji v vojnah so v resnici samo karmične posledice pobijanja živali v klavnicah in morjenja še nerojenih otrok v maternici.

Zakon v materialnem svetu je: zob za zob, glavo za glavo. To mogoče zveni okrutno, čeprav ni. Bog je oče vseh živih bitij in okrutno bi deloval ravno tako, če bi dopustil, da eni Njegovi sinovi zlorabljajo druge. Zato je ustvaril kozmični zakon karme, ki vsakogar nagrajuje in kaznuje za dobra in slaba dejanja.

Mogoče lahko izigramo zakon države, ne moremo pa se izogniti zakonu Boga. Vsevišnji Gospod je v srcu vsakogar kot Nadduša, tako da ne moremo ničesar skriti pred Njim. Če mislimo, da nedolžni po krivici trpijo, je to samo zaradi naše nepopolne vizije, saj nimamo vpogleda v njihova prejšnja življenja.

Kdor razvije zavest Krišne, za svoje nadloge ne krivi Boga. Razume, da bi glede na svoje preteklo grešno delovanje moral trpeti še mnogo bolj, a mu je Gospod milostno zmanjšal karmo na minimum. Življenje potem posveti ljubečemu služenju Vsevišnjemu Gospodu, ki nas edini lahko osvobodi zakona karme.

Naslednje vprašanje, ki je že dolgo predmet filozofske debate, je: Zakaj nas je Bog sploh ustvaril take, da smo lahko zli in moramo zato trpeti? Če nas je ustvaril tako nepopolne, očitno tudi On ni popoln, iz tega pa zopet sledi, da Boga ni!?

Bog je vsepopoln, zato je vse, kar ustvari, ravno tako samo po sebi popolno. Nas, živa bitja, je ustvaril, da bi z Njim izmenjevali duhovno ljubezen. Zato nam je dal tudi svobodno izbiro, da Ga lahko ljubimo ali pa ne. Če nam ne bi dal te svobodne volje, bi bili kakor mrtev kamen, nezmožen čustev.

Vede opisujejo, da so duše v materialnem svetu prišle sem iz duhovnega sveta, našega izvornega domovanja. Tam večno osvobojena živa bitja služijo Krišni, edinemu predmetu njihove ljubezni, Krišna pa jim ljubezen na vse načine vrača.

Vendar nekaterim dušam ni všeč, da morajo služiti Krišni; raje bi same bile gospodarji, katerim služijo drugi. Zato je Krišna ustvaril materialni svet, kjer lahko te duše zadovoljijo želje po sebičnem uživanju, ločeno od Gospoda.

Ampak v tem svetu vlada pravilo, da se vse plača; za sebično uživanje moramo biti pripravljeni na plačilo v obliki karmičnih posledic. Te določa kozmični kazenski zakonik ali zakon karme, ki odreja okvire pravilnega delovanja in kazni za nepravilno delovanje.

Nekateri, ki poudarjajo pomen Božje milosti, menijo, da bi bil takšen zakon z Božje strani zelo okruten, zato v karmo ne verjamejo. Ne razumejo, da je zgolj drug vidik Božje milosti za tiste ljudi, ki se niso pripravljeni z ljubeznijo prepustiti Bogu.

V državi hkrati obstajata civilno in kazensko pravo. Civilno pravo upravlja lojalne državljane, kazensko pa prestopnike. Čeprav bi kdo lahko rekel, da so določila kazenskega prava okrutna, so v resnici samo drug vidik milosti države.

Čeprav kazenski oddelek ni zares v interesu države, le-ta vseeno zgradi zapor, saj ve, da bo zmeraj določeno število prestopnikov. Materialni svet pa je kazenski oddelek v Božjem stvarstvu. Čeprav ni želja Boga, da ustvari materialni svet z vsemi njegovimi nadlogami, ga kljub temu ustvari za živa bitja s prestopniško miselnostjo.

Odgovorimo zdaj na vprašanje, zakaj smo bili ustvarjeni taki, da lahko grešimo in trpimo – res je, da pravzaprav ne bi smeli trpeti, saj smo kot živa bitja ustvarjeni za večno uživanje v Gospodovi družbi. Ampak če trpimo, za to ne moremo kriviti Vsevišnjega Gospoda, niti ne bi smeli posplošeno zaključiti, da Boga ni ali pa da ni dober. Obstaja veliko primerov, pri katerih je trpljenje dobro in vzgojno.

Če zdravnik pacientu predpiše dieto in grenko zdravilo, je to za pacienta dobro. Če mati kaznuje otroka, da bi ta zrasel v poštenega človeka, je to vzgojno. Če se nespameten otrok igra z vžigalicami, ga oče nekaj časa opominja. Če nič ne zaleže, pa oče z vzgojnim namenom pusti, da se otrok opeče in na lastni koži izkusi, da se ni dobro igrati z ognjem.

Božja kazen je ravno tako le vzgojna in ne dokončna, kot pravijo nekatere religije. Namen trpljenja v materialnem svetu je, da uvidimo svojo nezdružljivost z materialnim svetom, spoznamo neskončno Božjo milost in se Mu prostovoljno predamo.

Zato je celo tako velika katastrofa, kot je svetovna vojna, prav tako izraz Božje milosti. Taka oblika Njegove milosti seveda ni nujna; namenjena je le ljudem, ki so kakor živali. Razumnega človeka je mogoče prepričati z logičnimi dokazi in citati iz svetih spisov, edini argument za žival (ali za ljudi, ki so kakor živali) pa je argumentum ad baculum – dokazovanje s palico oziroma kaznijo.
Če nas Gospod obsodi in kaznuje, to ni Njegova krivda. Zločinec lahko reče, da je za njegovo trpljenje v zaporu kriv sodnik in se mu hoče maščevati, ampak to je nesmiselno. Zakleti materialist pa tudi nikoli ne prizna, da je sam kriv za svoje trpljenje, in zmeraj poskuša zvaliti krivdo na Boga, vendar mu to nič ne pomaga. Za svoja škodoželjna dejanja bo dobil odgovarjajočo kazen. Ta kazen je zanj dobra in koristna, saj se tako osvobodi posledic svojih grehov.

Bog je kakor vrhovni sodnik, ki ima na Svojem delovnem mestu (v materialnem svetu) nehvaležno nalogo soditi prestopnikom, doma (v duhovnem svetu) pa Ga obkrožajo intimni družinski člani, s katerimi svobodno izmenjuje ljubezen. Bog vabi vsa živa bitja, da se pridružijo Njegovi večni družini v duhovnem svetu, kjer lahko vsi zaživijo v absolutni svobodi.
Osvobojene duše v duhovnem svetu nimajo niti kančka zavisti, zlobe ali pohlepa, zato Bogu zanje ni treba postavljati zakonov, kakršen je zakon karme. Tam je edini zakon ljubezen. Gospod uživa v svobodni izmenjavi čiste ljubezni s Svojimi bhaktami in le nerad kaznuje uporna živa bitja v materialnem svetu.

Vsevišnji Gospod je Svojo pravo željo jasno in glasno povedal v Bhagavad-giti:

sarva dharman paritjadžja
mam ekam šaranam vradža
aham tvam sarva papebhjo
mokšajišjami ma šučah

»Opusti vse izmišljene dolžnosti v materialnem svetu in se prepusti samo Meni. Odrešil te bom posledic vseh tvojih grehov; ne boj se!«

Zakaj ne bi sprejeli tega dobronamernega nasveta in postali srečni? Moramo samo doumeti, da je za vsem, kar se nam pripeti, velik načrt vsemogočnega in vsedobrega Gospoda.

Če tega načrta trenutno še ne razumemo, zato še ne moremo postaviti Vsevišnje Božanske Osebnosti na zatožno klop, kakor so storili Židje v drugi svetovni vojni. Mi, neznatna živa bitja, nikoli nismo v položaju, da sodimo Bogu; samo On je ta, ki vsakomur sodi in pred katerim smo vsi odgovorni!
Ker je Bog vsedober, Mu nihče ne more soditi za Njegova dobra in slaba dejanja; vse, kar naredi, je vrhovno dobro za ves svet. Umski izmislek pa so tudi dozdevno dobra in slaba dejanja ljudi v materialnem svetu.

Tako imenovana vrla dejanja so prav tako slaba, saj nas vežejo na materialni svet in nam tako preprečujejo, da bi uživali naš naravni položaj Gospodovega večnega služabnika. Kdor razvije zavest Krišne, pa razume, da je vse brezvzročna milost Vsevišnjega Gospoda in se brezpogojno preda Njegovim lotosovim stopalom. Tedaj se po Krišnovi milosti izvije iz objema materialne energije in začne z ljubeznijo vdano služiti Gospodu. To je najvišja popolnost človeškega življenja.
Prejšnji članekDuhovni svetNaslednji članekSonce – planet in osebnost
FESTIVAL SVETEGA IMENA / HOLY NAME FESTIVAL with HH SACINANDANA SWAMI-1st announcementVabimo vas na nepozabni FESTIVAL SVETEGA IMENA,ki bo potekal od 21-24.septembra.Posebni gosti:NS Sacinandana...
Članek si je ogledalo 8127 obiskovalcev.
Kontakt imate komentar ali vprašanje na katerega niste dobili odgovora? Video vsebine Video posnetki prireditev in festivalov v skupnosti. našli pa boste tudi kakšen bombonček iz zgodovine gibanja. Zadnji vnosi Za boljšo preglednost so članki in novice razporejeni po datumu vnosa.
Kje nas najdete Nas želite obiskati, pa ne veste kako do nas? Srečanja organiziramo po več mestih v Sloveniji. Pogosta vprašanje Odgovori na pogosta vprašanja, ki jih imajo ljudje o Skupnosti za zavest Krišne. Vajšnavski koledar Ne zamudite nobenega festivala!
Copyright (c) 2008 - 2017 Skupnost za zavest Krišne, Žibertova 27, 1000 Ljubljana | Splošni pogoji uporabe | Na vrh
Produkcija in tehnična izvedba: ineonova d.o.o.