Zjutraj je imel Hare Krišna prabhu spet eno od svojih čudovitih predavanj. Spomnil nas je, da je vsako prizadevanje za zadovoljevanje čutil zgolj zapravljanje časa. Bolje je izvajati askezo (tapasyo), kot to priporoča Gospod Rišabhadeva, kajti le na ta način lahko razumemo, da nismo to telo in postanemo zavestni Krišne. Če se tega zavedamo, so boleče noge konec vsakodnevne etape hitro pozabljene. Celo bhakte, ki nimamo dosti realizacij in znanja, lahko razumemo, da je samo petje maha mantre izvor sreče. In če rečemo: "Saj jih je dovolj, zakaj bi še jaz hodil na Padajatro", to pomeni, da nismo ravno razumeli bistva zavesti Krišne in bhakti-joge. Na Padajatro ne gremo na parado, temveč zato, da bi ljudem pomagali s tem, da jim damo priložnost, da pridejo stik z znanjem, ki presega področje čutne zaznavne, o višjem smislu življenja in stanju zavesti, prasadamom ter seveda Svetim imenom! Nenehno se moramo zavedati, da smo sluga od sluge in vse, kar imamo ali lahko naredimo, je to zgolj milost Gospoda, ki je prisoten vsepovsod, a mi nenehno pozabljamo nanj.

Danes je ekadaši (enjasti dan luninega koledarja posebno namenjen za duhovne aktivnsoti), torej priložnost, da o tem še več razmišljamo in se še bolj potrudimo ljudem predstaviti vsaj zrno tega znanja.

Današnja etapa je bila sicer najkrajša, 8 km, pot nas je vodila iz Ljubečne preko Zadobrove in Arclina do Šmartinskega jezera, kjer nas je čakala nova pustolovščina. Prenočili smo namreč pod pravim pravcatim kmečkim kozolcem, kar je bila za marsikoga izmed nas imenitna izkušnja. Preostanek dneva smo izkoristili za izdatnejši počitek, zvečer pa smo še malo prepevali v zadovoljstvo Šri Šri Nitai-Gaura-natharadža in Šrila Prabhupade.