Celo noč je deževalo. Hare Krišna prabhu je zjutraj imel zelo zanimivo predavanje o tem, kako je zadovoljevanje čutov norost. Lekcijo je utemeljil prav na primeru mladeži z minule žalske noči.

Tudi danes nas je obiskalo nekaj bhakt, ki so se nam pridružili na pohodu skozi Otok, Ostrožno in Lavo, kjer tudi prenočujemo. Že kmalu po začetku poti nas je ujela močna nevihta. Indra, polbog zadolžen za dež, se je močno razbesnel. Prijazna gospa v nekem bloku nam je odprla vrata, da smo šli pod streho.

Ko tako potujemo iz kraja v kraj, lahko zelo kontrastno vidimo razliko med vaškimi in mestnimi ljudmi. Ljudje, ki živijo v mestih med štirimi betonskimi zidovi, so večinoma dosti bolj napeti, nemirni in zaprti. A se vendarle tudi tu najdejo izjeme, neka gospa je tako npr. kar z balkona vrgla donacijo, druga je prinesla donacijo za Božanstva na našo kočijo, spet drugi nam ponujajo pijačo, cvetje, celo sladkarije, kruh in sadje.

Naši kuharji so nam pripravili odličen prasadam. Matadžis se ponavadi stuširamo še pred prasadamom, danes pa izgleda, smo bile preveč lačne in utrujene ter smo se šele potem razgledale, kje vendar imamo tuše. O, kakšno presenečenje - kamnito korito s tremi pipami, tuš pa ves zarjavel in voda je tekla samo iz napeljane cevi, kakršne sicer uporabljamo za zalivanje vrta. In voda seveda mrzla. Hare Krišna prabhu je na jutranjem predavanju govoril o pomembnosti izvajanja askeze na poti samospoznavanja in tudi o tem, kako se hitro razočaramo, če imamo na voljo samo mrzlo vodo, ampak ko se stuširamo, takoj začutimo svežino in radost. Bolečina mrzlote je ob spominu na te njegove besede dobila povsem drug vidik.

Zvečer nas je obiskala tudi matadži Manditangi, ki nam je prinesla božansko torto. Napočila je ura za ugašanje luči, zato moram današnje poročanje končati.